Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
1. september 2015–30. junij 2016

Pesmi iz galerije

Andrej Rozman Roza

V šolskem letu 2015/2016 smo k sodelovanju povabili pesnika Andreja Rozmana Rozo, ki bo izbral deset slik iz stalne zbirke Narodne galerije in jih prelil v verze. Vsak mesec v stalni zbirki ob izbrani sliki in na spletni strani predstavljamo po eno novo Rozino pesem. Pesmi so vsak mesec objavljene tudi v reviji PIL. Skupaj s pesnikom pripravljamo izdajo njegovih Pesmi iz galerije. Knjiga bo predvidoma izšla v šolskem letu 2016/2017.

Nagradni natečaj za osnovnošolce v sodelovanju z revijo PIL

Želimo si, da bi bile Rozine pesmi v navdih mladim obiskovalcem. Vabimo torej vse mlade, da si ogledajo galerijske slike, ob izbranih pa sprostijo svojo domišljijo v verzih in zapisane pesmi oddajo ali pošljejo v Narodno galerijo.

Natečaj bo trajal do 15. maja 2016. Izbrali bomo dvajset najbolj iskrivih pesmi, jih predstavili na poletni muzejski noči, 18. junija 2016 in avtorje nagradili. Oblika in dolžina pesmi sta prepuščeni vaši izbiri, le vsebina pesmi naj se nanaša na umetnine, ki so razstavljene v stalni zbirki Narodne galerije. Zapisane pesmi, s pripisom Pesmi iz galerije pošljite na naslov Narodna galerija, Puharjeva 9, 1000 Ljubljana ali na e-naslov: dejavnosti@ng-slo.si. Učenci, ki boste sodelovali samostojno, zapišite svoje ime, naslov (poštni in elektronski) ter starost. Učitelji, ki boste spodbujali učence in pošiljali pesmi, zapišite razred, šolo, mentorja in kontaktni e-naslov. Več informacij na T: (01) 24 15 414/415

Marčevska Pesem iz galerije

Ivana Kobilca - Kofetarica

Zaradi vsem šolarjem znane težave
Cankarja z materjo zaradi kave
je skodelica kave pri nas sinonim
slabe vesti
za vse grde reči,
ki jih mami povzročil je sin.

Ker pa je to neskončno srečno starko
življenje zaneslo pred našo slikarko,
ko je imel Ivan Cankar rosnih dvanajst let
in je v šoli pod mostom šele začel odkrivat svet,
se Kofetarici Ivane Kobilce niti malo ne sanja,
da bi kava bila lahko povzročitelj kesanja.

Nasmeh, ki se v njenih očeh poigrava,
nam govori, da utopi vse skrbi,
v potrtih prsih up budi,
srce razjasni in oko,
tako kot v Zdravljici vince sladkó,
kadar je dobra in prava,
nekomu lahko tudi kava.

Andrej Rozman Roza

Februarska Pesem iz galerije

Matevž Langus – Primicova Julija s kokoško in z bratom

Da nas kakšna slika še posebej nagovarja,
vzrok ni nujno zmeraj le v mojstrstvu slikarja.
Kdaj se po nastanku slike usoda poigra
tako, da sliki prej nepredstavljivo zgodbo da.

To lahko zelo lepo spoznamo iz portreta
danes vsem Slovencem dobro znanega dekleta,
naslikanega še kot čisto majhnega otroka
z bratom in kokoško, ki jo objema njena roka.

Le kdo bi mislil v času, ko ta slika je nastala,
da bo petletna Julija čez dvanajst let postala
osrednja zvezda poezij in javnega škandala,
ker se bo nek reven pravnik, uspešen kot poet,
v njo zagledal in jo vključil v literarni svet,
kjer bo svoje srčne, od nje zadane bolečine
spletel skup z ljubeznijo do svoje domovine,
takrat še med različne dežele razdeljene,
več kot sto let pozneje šele ustanovljene
Slovenije, katero danes vse karikature
zaradi njene oblike slikajo v podobi kure.

In tu se skriva tisti čar,
ki ga še ni mogel videt slikar.

Da je namreč današnjo prispodobo za tisto domovino,
po kateri se je Prešernu v Sonetnem vencu tako tožilo,
Primicova Julija ljubeče v naročju držala
že takrat, ko je bila še čisto mala.

Andrej Rozman Roza

Januarska Pesem iz galerije

Marko Pernhart – Gorica na Vrbskem jezeru

Jezero na sliki ni ne Cerkniško ne Blejsko,
ampak Vrbsko, ki je zdaj za Slovenijo zamejsko.
Takrat, ko je slika, ki jo gledamo, nastala,
pa je tu bila še ena sama država,
v kateri za Vrbsko jezero velja,
da je bilo še del povsem slovenskega sveta.

A se tega ne vidi, saj ni odvisno od jezika,
niti to, kako se drsa, niti to, kako se slika.
Zato je bil slovenski Marko, nemški Markus Pernhart
bolj kot Slovenec ali Nemec predvsem izvrsten slikar.

Slikal je mesta, največ svoj Celovec,
pa tudi sosednja Beljak in Velikovec.
Za darilo cesarici Sisi od koroških stanov
je naslikal kar petdeset koroških gradov.

Slikal je naravo, tudi Triglav in Bled
in še marsikaj, kar vam bo pokazal internet.
Najbolj pa je bil in je še dandanašnji znan
po slikanju ogromnih panoram.

Čeprav je slikarstvo umetnost in ne šport,
naj povem, da je bil njegov osebni rekord
tridesetmetrska krožna, tri metre visoka slika
razgleda z Grossglocknerja, žal prevelika,
da bi ostala cela vse do naših dni.
Zato pa si še zdaj lahko napasemo oči
na štirih platnih ne prav majhnih dimenzij
z razgledom, kot ga je ljudem nudila Šmarna Gora,
ko je bilo še nepozidanega dosti več prostora.

Slavni koroški krajinar Markus Marko Pernhart
je namreč slikal res veliko in na veliko še takrat,
ko je bil naš svet še bistveno bolj mlad.

Andrej Rozman Roza

Decembrska Pesem iz galerije

Pavel Künl: Ljubljana – Ribji trg

Če bi bila ta slika Ljubljane začetek časovnega izleta
do zime tisoč osemsto sedeminštiridesetega leta,
ne bi srečali Prešerna, ki je bil takrat sicer še živ,
a je bila to prva zima, ki jo je v Kranju prebil.

Padli bi v zimo, ki ji bo sledila zgodovinska pomlad,
ko se bo na Dunaju zgodil socialni in narodni prevrat.
A to je na tej sliki videt daleč stran.
Na njej je le povsem navaden zimski dan.

Le da je ljubljanski grad še mlad in z obzidjem obdan.
Na nabrežju ni gostinskih lokalov, ampak ribiški pristan.
Na sredi ob vodi je stolp in na njem lesen sekret,
ki priča, da je slika še iz predkanalizacijskih let.

Da je to tudi doba, ko še ni vodovoda, izvemo iz tega,
kar počnejo pozimi na Ljubljanici, ki sega skoraj do brega.
Spredaj v čolnu vidimo dve sklonjeni ženski postavi.
Prva pomiva, druga pere, tretja nosi perilo na glavi.

Četrta in peta ženska pred hišo stoje klepetata,
šesta in otrok poleg nje pa skozi okno zijata.
Ker drugih ljudi na sliki videt ni,
za moške ne vemo, kje naj bi bili.

Razen seveda za tega,
ki si je vse skupaj skiciral z nasprotnega brega,
da je v ateljeju na toplem naslikal vse te hiše,
ki mnoge stojijo še danes, za stolp ob vodi pa piše,
da so ga podrli le leto zatem, ko ga je za naše oči
na platnu ohranil véliki mojster malih dimenzij,
mlad češki priseljenec, ki je v Ljubljani odprl slikarsko obrt
in petindvajset let po tej sliki v Ljubljani dočakal tudi smrt.

Pavel Künl je bil za življenja priznan
kot odličen portretist tukajšnjih dam.
Še bolj kot portreta najlepše dame,
pa smo danes veseli njegovih podob Ljubljane,
ki nam jo na svojih slikah še po svoji smrti hrani
takšno, kot je bila skoraj dve stoletji pred nami.

Andrej Rozman Roza

Novembrska Pesem iz galerije

Valentin Metzinger: Obglavljenje Sv. Janeza Krstnika

Najprej moje iskreno opravičilo,
upam da čim manjšemu številu
bralk in bralcev, ki jih od krvavega prizora
lahko ponoči tlači mora.

Če pa ta obglavljeni svetnik
ni najgrozljivejša od slik,
ki jih je videlo vaše oko,
poglejmo zdaj, kako je do te grozote prišlo.

Janez Krstnik je bil puščavnik, v kameljo kožo odet,
jedel ni ničesar drugega kot kobilice in divji med.
Živel je skratka skromno, kot se je le dalo,
in pozival tudi druge, da živijo v skladu z moralo.

Ko pa je nekoč obtožil kralja, da živi v pregrehi,
ker živi z ženo svojega brata, je Janez Krstnik končal v kehi.

Tam ga je videla lepa Saloma, se v njegovo telo zaljubila
in se na vse načine trudila, da bi ga poljubila.
Janez Krstnik pa ne samo da Salomi poljuba ni dal,
ampak jo je celo ozmerjal, da je izprijena gnusna žival.

Nakar kralj praznuje svoj rojstni dan
in hoče, da Saloma v tančicah pleše zanj.
Za nagrado bo dobila, kar si bo izbrala.
In Saloma je v tančicah kralju zaplesala.

Temu je bilo potem sicer žal,
da ji je takšno obljubo dal,
a ker kralj ne sme prelomit danih obljub,
si je Saloma z odsekane glave končno vzela svoj poljub.

Andrej Rozman Roza

Oktobrska Pesem iz galerije

Rihard Jakopič: Križanke v jeseni

Med rokodelskimi poklici in novo izumljenimi stroji
se že stoletja bijejo neizprosni boji.
Ker se tehnologija na vseh področjih razvija,
je tudi poklic slikarja ogrozil nov izum - fotografija.

Naenkrat ni bila več taka umetnost na sliko znat ujet
čim bolj natančno posnet našim očem viden svet,
saj je bil temu zdaj kos čudežni fotoaparat,
s katerim je moralo slikarstvo naenkrat začet tekmovat.

In dokler je bila fotografija še črno ali rjavo bela,
so bile barve glavna odlika,
s katero jo je naslikana slika
najlažje prehitela.

Zato so se slikarji v iskanju barv
v njihovem čim zanimivejšem žaru
otovorjeni z barvami, čopiči, platni in stojali
iz svojih atelijejev podali
pod milo nebo, kjer so sredi narave
na slike lovili svetlobne pojave.

Ko so jih bolele noge, pa so si sem ter tja za kak dan
odpočili in slikali razgled skoz okna svojih stanovanj.
Tako je Jakopič skoz svoje okno naslikal Križanke in drevje pred njimi
v povsem raznolikih svetlobah v pomladi, poletju, jeseni in zimi.

Andrej Rozman Roza

Septembrska Pesem iz galerije

Martin van Meytens ml.: Marija Terezija

A vas zanima, kdo si je izmislil takšen red,
da namesto, da se igrate, v šoli morate sedet?
Če si želite videt tisto babnico presneto,
ki je kriva, da počitnice ne trajajo vse leto,
jo imate tu na sliki, hkrati nežno in odločno,
s tremi kronami pod roko in predvsem zelo mogočno.
Ima živo rdečo šminko, bele roke in dekolte,
uhane in na sivo pobarvane lase.

Na sliki je še mlada, na začetku vladavine,
ko se je še borila, da je moški svet ne zrine
kot edine ženske z avstrijskega prestola.
O, da bi jo in da nikoli ne bila bi obvezna šola!

Ta na videz prijazna zoprna zgaga
je v veri, da znanje človeštvu pomaga,
med svojo absolutistično dobo
otrokom z zakonom odvzela svobodo.

A nekaj bi vendar rad rekel v njen prid.
To, da so se morali obvezno v šoli učit,
takratnih otrok ni pregnalo od igranja,
ampak od domačega garanja.

Zato Marija Terezija
jézi otrok navkljub zame velja
za cesarico, ki je imela pogum,
da je verjela v znanje in razum,
brez česar bi naš dandanašnji svet
ne vedel niti, kaj je kino, niti, kaj je internet.

In ni ona kriva, če v šoli trpite,
se dolgočasite in napol spite,
ker to zmeraj znova zavisi
od čisto konkretnih,
nerodnih ali spretnih
živih današnjih ljudi.

Andrej Rozman Roza

Vodja projekta
Kristina Preininger

V sodelovanju s

1. september 2015–30. junij 2016
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana